Trdi disk

Trdi disk (angleško Hard Disk, HDD), tudi samo disk, je najbolj razširjena vrsta zunanjega pomnilnika. Je cenen in ob izklopu ohrani vsebino. Vsi podatki (besedilo, slika, film, zvok, programi, gonilniki ...) na trdem disku so zapisani v datotekah.

Zgradba in delovanje

Disk je sestavljen iz več okroglih kovinskih plošč prevlečenih z magnetno snovjo, ki se med delovanjem vrtijo. Nad diskom je bralno pisalna glava. To jenavitje, ki lahko magneti površino diska (pisanje), ali ugotavlja smer namagnetenosti (branje).

Ker pred desetletji procesorji še niso dosegali velikih hitrosti, so diski pričeli uporabljati DMA (ang. Direct Memory Access) krmilnik, ki napravam priključenim nanj omogoča neposreden dostop do notranjega pomnilnika.

Pred uporabo DAM krmilnika so naprave za vsak poseg v notranji pomnilnik posegale v procesor, da jim je dodeli pravilen pomnilniški naslov. Ker se je lahko ta dodelitev pojavljala pogosto, je procesor veliko časa porabil za dodelitev dostopa do pomnilnika namesto izvrševanja procesov. Naprave, ki uporabljajo DMA svoje zahteve pošljejo krmilniku in ta namesto procesorja izračuna pomnilniški naslov. Tako se razbremeni procesor za druga opravila. Prenos informacij iz diska na osnovno ploščo je odvisen od povezave. Prva povezava je bila preko ATA kablov. ATA kabel ima 40 žil, podatki pa se prenašajo vzporedno pri frekvenci od 33 do 133 MHz. Ker je hitrost še vedno bila zelo nizka, se je uveljavil priključek SATA, ki ima 4 pine in 7 žil. Podatki se prenašajo zaporedno preko dveh kablov. Za uporabnike s potrebo po velikih hitrostih prenosa podatkov, se je razvilo SCSI vodilo. Ker je protokol prenosa informacij drugačen kot pri ATA in SATA vodilih, so SCSI diski tudi dražji.

Lastnosti trdega diska

• Zmogljivost (kapaciteta) trdega diska se običajno meri v gigabajtih in terabajtih (GB). Proizvajalci trdih diskov uporabljajo pretvorbo 1 gigabajt = 1000 megabajtov in 1 terabajt = 1000 gigabajtov. To se razlikuje od standarda v preostali računalniški industriji, kjer je faktor pretvorbe 2¹⁰ in je torej 1 gigabajt enako 1024 megabajtov.
• Fizična velikost trdega diska je največkrat 3,5", za prenosne računalnike pa 2,5".
• Vmesnik. Najbolj znana sta ATA (PATA in SATA), SSD ter SCSI.
• Zanesljivost. Podatek MTBF (okrajšava za angleški izraz »mean time between failures«) nam pove, koliko časa povprečno preteče med dvema napakama.

(Dostopno na naslovu: LINK)

Vhodne enote računalnika

Vhodno-izhodne enote omogočajo izmenjavo informacij med računalnikom in njegovim okoljem.

Naloga vhodnih naprav je, da informacijo posredujejo računalniku v njemu razumljivi obliki, naloga izhodnih naprav pa, da izhodno informacijo predstavijo v človeku razumljivi obliki ali jo shranijo za poznejšo uporabo. Skozi vhodne naprave računalnik oskrbujemo s podatki, izhodne naprave pa nam posredujejo podatke iz računalnika.

Bistven pomen vhodno-izhodnih naprav je tudi posredovanje shranjenih podatkov v računalnik in hranjenje podatkov za kasnejšo uporabo.

Vsako izhodno in nekatere vhodne naprave priključimo s kabli v vtičnice, zato ima vsaka naprava drugačno obliko vtičnice, da se pri sestavi in priključitvi ne moremo zmotiti. V zadnjem času lahko praktično vse naprave priključimo na USB priključek.

Vhodne naprave:

• računalniška miška
• sledilna kroglica (sledna krogla)
• tipkovnica
• mikrofon
• svetlobno pero
• grafična tablica
• igralna palica
• igralni plošček
• optični bralnik

Izhodne naprave:

• zaslon
• tiskalnik
• risalnik
• zvočniki

Poznamo tudi izhodno-vhodne enote. To so vse naprave, ki hkrati služijo kot vhodne in izhodne enote. Za vhodno-izhodno napravo bi lahko smatrali tudi tipkovnico, zaradi lučk, ki označujejo caps lock, num lock ter scroll lock.

Vhodno-izhodne naprave:

• tipkovnica z zaslonom
• zaslon na dotik
• optični čitalnik z zaslonom

(Dostopno na naslovu: LINK)

Predstavitev o računalniku

Računálnik (angleško computer) je naprava ali sistem, sposoben izvajati zaporedje operacij (algoritem). Pri tem procesira informacije, običajno v obliki numeričnih ali logičnih operacij, ali procesiranja podatkov, za kar uporablja vhodno-izhodne naprave. Ker se zaporedje izvajanja operacij s spremembo programa lahko spremeni, lahko računalnik uporabljamo za različne namene.

Računalnik ima vsaj en element za procesiranje, običajno je to centralno procesna enota (CPU; angl. Central Processing Unit) in spomin v taki ali drugačni obliki. Element za procesiranje izvaja aritmetične in logične operacije (za kar skrbi ALU; angl. Arithmetic Logic Unit). Krmilna enota skrbi za zaporedje izvajanja operacij in ukazov. Periferne naprave omogočajo branje podatkov iz zunanjih virov (npr. tipkovnica, miška, spominske naprave,optični čitalci, ipd.), izpisovanje rezultatov (ekran, tiskalnik) in shranjevanje podatkov (trdi diski, trakovi, optični nosilci).

V 2. svetovni vojni so za potrebe specializiranih vojaških operacij uporabljali mehanske analogne računalnike. V tem času so so se pojavili prvi elektronski digitalni računalniki. Zasedali so velikost večje sobe, potrebovali so toliko energije, kot je danes zadostuje za več sto osebnih računalnikov(PC-jev).

Sodobni računalniki, ki temeljijo na integriranih vezjih, so miljonkrat do miljardokrat zmogljivejši od zgodnejših naprav, in zasedajo le drobec prvotnega prostora. Enostavni računalniki so dovolj majhni, da se jih lahko umesti v mobilne naprave. Mobilne računalnike in druge prenosne naprave (telefone, elektronske naprave ipd.) lahko napajajo majhne baterije. Osebni računalniki so v svojih različnih oblikah ikona informacijske dobe in običajno ljudje pomislijo na njih, ko je govora o »računalnikih«. Vendar je številčno najobširnejša uporaba računalnikov v vgrajenih računalnikih v napravah, od pametnih telefonov preko avtomobilov do lovskega letala, in od igrač do industrijskih robotov.

(Dostopno na naslovu: KLIK)